Gojmir Lešnjak – Gojc je gledališki, filmski in televizijski igralec, glasbenik, voditelj televizijskih oddaj ter direktor Kosovelovega doma Sežana. Poleg gledališkega in televizijskega ustvarjanja je znan po svojem izrednem družbenem angažmaju in pomembno prispeva k osveščanju o težavah dislektikov. V svoji karieri je oblikoval številne nepozabne filmske vloge in dal pomemben pečat pri oblikovanju kultnih televizijskih oddaj (Periskop, Naša mala klinika, Muzikajeto…). Znan je po svojem izjemnem čutu za humor in komedijo, za svoje dosežke na tem področju pa je prejel Ježkovo nagrado in kar dvakrat naziv Žlahtnega komedijanta.

Več o Gojmirju Lešnjaku na: www.sigledal.org/geslo/Gojmir_Lešnjak

Pokrovitelj prireditve: AD klima Aleš Domadenik s.p.

Utrinki s prireditve

POPslastice z Gojmirjem Lešnjakom – Gojcem:  »Mislim, da je cenzura danes hujša. Precej hujša.«

Danes je morda malo manj znano, da je Gojmir Lešnjak – Gojc, gost zadnjih Knjižnih POPslastic v Knjižnici Mirana Jarca, svojo pot na oder začel kot glasbenik v alter skupini Srp. Nikoli ni bil v kakšnem dramskem krožku in nikoli prej ni nastopal, ne v osnovni ne v srednji šoli. Sam si ravno zaradi svojih težav z branjem ni upal niti pomisliti na študij igre. Z gledališčem se je pravzaprav seznanil, ko je sodeloval pri ustvarjanju neke predstave s svojo glasbeno skupino in se kasneje na prigovarjanje kolegov igralcev odločil, da se preizkusi na sprejemnih izpitih Akademije za gledališče radio film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki jih je opravil brez težav.

Pot do igralskega poklica pa vseeno ni bila tako premočrtna. Kot dislektik se je tekom šolanja srečal z vsemi težavami, s katerimi se spopadajo vsi, ki jim življenje otežuje ta motnja veščin branja in pisanja. To so bili časi, ko se o tem ni vedelo ničesar in se tovrstnim težavam otrok ni posvečalo nobene pozornosti. Danes vemo, da gre za osebe, ki drugače rešujejo probleme kot ostali in so lahko kljub tovrstnim težavam izjemno nadarjeni. Vrsta znanstvenikov in ustvarjalcev, od Thomasa Edisona, Alberta Einsteina, Pabla Picassa, H. C. Andersena, Walta Disneya, Johna Lenona, je bilo dislektikov in kljub temu so dosegali izjemne uspehe. Včasih pa je bil otrok z disleksijo zaznamovan in tudi Gojcu je učiteljica slovenščine zagrenila marsikateri trenutek odraščanja. »Tiste učiteljice ne bom nikoli pozabil. In čeprav pravijo, da je krščansko odpuščati, ji jaz tega ne bom nikoli odpustil. Je bilo pregrdo,« se spominja trpkih trenutkov šolanja. Kasneje, v srednji šoli, pa je situacijo v marsičem spremenil zelo razumevajoč in izjemen pedagog, ki je znal pristopiti in vzpodbujati. Prav zaradi njega se je odločil za študij slavistike in postal učitelj slovenskega jezika. »To je bil rezultat te mladostne travme in mojih notranjih bojev s črkami, knjigami in tisto učiteljico, ki me je stigmatizirala, in ne samo mene.«

Igralski poklic pa zahteva veliko branja in študiranja tekstov, kar dislektiku pomeni velik izziv. Sam si pri učenju besedil za predstavo pomaga s sodobno tehnologijo. Najprej besedilo prebere naglas in se posname, posnetke obdela, zmontira ter naloži na ustrezni medij in potem posluša dokler ga v celoti ne obvlada. »Pravzaprav sem tehno frik. Zelo rad imam sodobno tehnologijo in v marsičem mi olajša življenje. Zelo uporabna stvar. Za družbena omrežja pa nimam časa. Za to poskrbi žena,« doda malce hudomušno. Poleg rednega branja tekstov za predstave rad bere tudi v prostem času. Takrat poseže predvsem po biografijah in kot igralca ga je navdušila biografija velikega ameriškega igralca Marlona Branda. Marlon Brando: pesmi moje matere je »pravzaprav taka igralska biblija. Brando je izjemen človekoljub, borec za Indijance in je eden redkih Američanov, ki je delal po metodah Stanislavskega.« Tudi sicer ga navdušujejo veliki umi: Tesla, Leonardo da Vinci ipd., ki premikajo meje mogočega.

Svojo širšo prepoznavnost je izgradil kot voditelj televizijskih oddaj in sploh nepozabne otroške in mladinske oddaje, ki je nastajala konec osemdesetih let, Periskop. Sledilo je še nekaj odmevnih oddaj od Teatra paradižnika, TV Popra, Naše male klinike do sodobnejših Muzikajeto in Znan obraz ima svoj glas. Ustvarjanje oddaj danes je nekaj popolnoma drugega, kot je bilo konec osemdesetih let. »Vse to, kar se lahko počne in ustvari danes, je bilo takrat znanstvena fantastika. Takrat si lahko samo sanjal, da boš nekega dne gledal človeka, ki si ga poklical po telefonu.« A glavno vodilo pri delu ostaja: »Vedno, ko ustvarjam oddaje, kot je bil Periskop in je danes oddaja Muzikajeto, me zanima v bistvu samo ena stvar, da ljudem kar se da odpiramo svetove in potem vsak najde svoje.«

Kot medijsko prepoznavna oseba se čuti dolžnega, da opozarja tudi na manipulacije, ki jih mediji dnevno producirajo in laži, ki se širijo ter udomačijo med ljudmi kot sveta resnica. Krivica se ga vedno močno dotakne in v teh dneh je to vsekakor medijska gonja, ki nas želi prepričati, da so migranti devianti in prestopniki. »Kdaj ste že videli, da se v časopisu na prvi strani pojavi novica, da je tam nek 'Jože' ukradel nogavice in spodnjice v samopostrežni trgovini. Še nikoli! Zdaj pa, ko je to storil nek migrant, nas hočejo prepričat kako grozni so. To je neka umazana igra nekih nestrpnih ljudi.« Sam pravi, da smo Slovenci sicer izjemno vesel narod s smislom za humor, a nam mediji rišejo vse črno, in »če bi mediji govorili lepe stvari, iskali, kar je pozitivno v našem narodu, bi tudi mi bili bolj veseli. Je pa res, da ko poskušajo narediti nekaj takega, potem to ne gre v prodajo. Senzacionalizem, to nas zanima, kri, ne pa to, kar je veselega. Na žalost.«

»A ste podpisali za vodo?« med pogovorom Gojc ne pozabi opozoriti na peticijo za zapis pravice do vode v Ustavo in na pomembnost aktivnega državljanstva ter zavedanja, da moramo biti kritični do dela vodilnih.  Politika se danes širokousti z domoljubnostjo a »razen tega ne počne ničesar. Polna usta so jih tega, da imajo radi to domovino in nas vlečejo za nos. Fino pa bi bilo imeti enkrat ljudi, ki so dobronamerni in razumejo poslanstvo politika.« Provokacija je ena tistih, ki ga pogosto spremlja skozi ustvarjanje, vse z namenom opozoriti na nujnost kritičnega razmišljanja, prav tako pa se je tekom let srečal tudi s cenzuro. »Mislim, da je cenzura danes hujša. Precej hujša. Takrat si točno vedel, kaj se sme in kaj ne in kdo je udbovec oz. kam paše. Takrat je bila hujša avtocenzura. To danes je pa dosti bolj perfidno, pokvarjeno.«

Gojc je v svoji karieri ustvaril vrsto nepozabnih televizijskih oddaj, filmskih in gledaliških vlog ter bil za svoje delo večkrat nagrajen, med drugim tudi za vlogo v filmu novomeškega režiserja Žige Virca Trst je naš. Je ambasador diabetesa in izjemno aktiven tudi na področju ozaveščanja javnosti o težavah dislektikov, kjer sodeluje z društvom Bravo. Mladim pa polaga na srce, da je »pomembno, da je človek radoveden, ustvarjalen in nesebičen.«