Zgodbe, ki jih piše življenje reportažnega fotografa

Arne Hodalič, reportažni fotograf, profesor biologije, popotnik, potapljač, podvodni fotograf, jadralec, humanitarni delavec, nas v tokrat skoraj prekratkem času Knjižnih POPslastic ni pustil ravnodušne. Hote ali nehote je s svojimi pretresljivimi zgodbami iz najodročnejših koncev sveta nenehoma trkal na vest obiskovalcev. Ne moremo se več tolažiti, da so ti kraji tako zelo daleč, da nimamo vpliva na to, kaj se tam dogaja in da tako ali tako ne moremo pomagati. Arne je bil tam in v fotografski objektiv ujel to, pred čemer si zatiskamo oči.

»Talent za fotografijo je češnja na vrhu torte, vse ostalo je znanje«

Profesor biologije je biologijo kmalu zamenjal za jadranje. Ko se je tudi jadranja naveličal, je počasi preklopil na fotografijo. Od takrat ga fotoaparat spremlja na vsakem koraku, razen v času dopusta, ko s sabo vzame le fotoaparat za podvodno fotografiranje. Hvaležen je staršem, da so ga podpirali pri »vsaki neumnosti«, ki se je je domislil in prepoznali, da ga ravno to vleče naprej pri razvijanju talentov. Trdno verjame, da je človek lahko dober le v tem, kar ga zares veseli. V fotografski talent ne verjame: »Bližnjic ni. Ključno je znanje, pridobljeno z branjem in pregledovanjem knjig. To je torta, talent pa le češnja na vrhu nje.« Poleg tega je potrebno »živeti s fotografijo«. Sam življenje vidi v kadrih tudi takrat, ko si tega sploh ne želi.

Preživlja se izključno s fotografijo, vendar pa pravi, da so za fotografe vse težji časi. Fotografira vse manj, vse več pa predava in uči. Večkrat se je udeležil tudi novomeškega Fotopuba, za katerega pravi, da je eden najboljših fotografskih dogodkov pri nas. Pogosto dela za nevladne organizacije, saj so te še edine, ki imajo na voljo sredstva za njemu najljubše socialne zgodbe s kriznih območij. Krizna območja so namreč zelo draga, še posebej tista, kjer divja vojna, zato je financerja, ki bi te poslal tja, skoraj nemogoče najti. 

»Ne rabimo reševati planeta, saj bi le-ta brez nas čisto lepo shajal. Rešiti moramo sami sebe.«

Pogosto se loteva povsem nekomercialnih projektov. »Če me vprašate zakaj, vam bom odvrnil: Ne vem. Najverjetneje zaradi notranje potrebe pokazati nekaj, kar se mi zdi pomembno.« Dva dni pred Knjižnimi POPslasticami se je vrnil iz Etiopije, kamor je peljal skupino fotografov na avanturistično, včasih tudi nevarno, ekspedicijo. Izpostavil je problematiko velikih multinacionalk, ki v afriških državah naredijo veliko škode z ogromnimi plantažami. Pokazal je fotografijo območja, poraščenega s čudovitim gozdom ob reki Omo, na katerem prebivajo pripadniki plemena Suri, ki jo je posnel pol leta nazaj. Fotografija ob tokratnem obisku istega območja je bila povsem drugačna. Namesto gozda je tam le še velika plantaža bombaža in samo še vprašanje časa je, kdaj bo pleme Suri prisiljeno zapustiti območje, ki ga je naseljevalo dolgo vrsto let.

V Kolumbiji je fotografiral po naročilu francoske fundacije Tchendukua, ki se je zavzemala, da bi tamkajšnji Indijanci dobili nazaj zemljo, na kateri so živeli stoletja. Do leta 1991 so bili namreč omenjeni Indijanci povsem izbrisani, brez identitete, tako da seveda tudi dokumentov za svojo zemljo niso imeli. Zemljo so jim vzeli in edini način, da jo dobijo nazaj, je bil, da jo odkupijo nazaj. S sodelavcem iz fundacije sta tako takrat kupila na tisoče hektarjev zemlje in jo vknjižila kot last tega indijanskega plemena. Potovanje v Kolumbijo Arne opisuje kot enega najbolj nenavadnih tudi zato, ker je veliko časa namenil spremljanju in fotografiranju šamanov, ki imajo v tamkajšnji družbi posebno vlogo. Šamana določijo že kot dojenčka in ga izolirajo od zunanjega sveta tudi za 18 let in več. Verjamejo namreč, da dnevna svetloba zamegli percepcijo in da izbranec ob prihodu na svetlobo z združitvijo mentalnega in vizualnega sveta postane jasnoviden. To je bil tudi eden redkih krajev na našem planetu, kjer ljudje še niso vedeli, kaj je to fotoaparat. Ugrabili so ga tudi pripadniki gverilske organizacije FARC, ki ugrabljene posameznike zadržujejo tudi več let. Njega so izpustili že po enem dnevu, ker jim je pripovedoval o življenju Tita, njegove žene Jovanke in življenju v času socializma. Pa naj še kdo reče, da čas Titove vladavine ni prinesel tudi kaj dobrega. Titova priljubljenost med kolumbijskimi gverilci je po vsej verjetnosti posledica vloge, ki jo je odigral v Gibanju neuvrščenih v času hladne vojne.

Pravi, da je »za vse vojne edini in izključni vzrok denar. Ne ideologija, vera ali kaj drugega, ampak denar.« O tem se je prepričal tudi ob fotografiranju v Kongu, ki je eno glavnih svetovnih nahajališč koltana. Iz te rudnine se pridobivajo zlitine, ki se jih uporablja pri izdelavi mobilnih telefonov, računalnikov in drugih elektronskih naprav. Nevladne organizacije že dolgo pozivajo vlade zahodnih držav, da nadzorujejo izvor surovin, saj naj bi posredniki pri prodaji rudnin trgovali z uporniškimi skupinami, ki že več kot 15 let povzročajo napetosti v državi. Ignoranca zahodnih držav tako z nakupovanjem rudnin sumljivega porekla posredno povzroča in spodbuja zločine kot je omenjeni v Kongu.

Eden najhujših projektov, ki se jih je lotil, je bilo fotografiranje svojcev umrlih palestinskih otrok v Gazi v trenutkih, ko so izvedeli, da so njihovega otroka ubili. Pretresljive fotografije je zato naredil v črno-beli tehniki, kljub temu da sprva ni nameraval. »To je bila ena najhujših stvari, ki sem jih doživel.«

»Moj kontinent je Azija«.

V Azijo se rad vedno znova vrača, kar velja še posebej za Indijo: »Veliko ljudi, lepa svetloba, zgodbe, rad imam Indijo. Vračam se iz sebičnih razlogov, saj tam naredim lepe fotografije, ki jih lahko prodam«.V Indiji je med drugim fotografiral dogajanje ob zidu, ki ga je Indija zgradila okoli Bangladeša. Pri prehodu tega zidu je namreč ubitih veliko ljudi, delal pa je pravzaprav proti sistemu, zato je bil to zanj eden najbolj nevarnih projektov.

Projektov v Zahodnem svetu se raje ne loteva, če pa že, gre običajno le za manjše projekte. Življenje v Sloveniji mu je všeč in ga ne bi zamenjal, če pa bi se moral kam preseliti, bi izbral idilično otoško državo v jugozahodnem Tihem oceanu z neokrnjeno naravo, nizkim številom prebivalstva in visokim standardom: »Če bi me izgnali iz Slovenije, bi šel živet na Novo Kaledonijo.«

Arne Hodalič živi svoje sanje in ne bi ničesar v življenju spreminjal. Kljub vsemu pa ni vse tako idealno, saj si z vsako novo pretresljivo zgodbo naloži v svoj življenjski nahrbtnik tudi dodatno breme. »Če hočeš delati, kar delam jaz, moraš biti trd in jaz to sem. Spim pa malo slabše. Vsega se nekako navadiš, tudi hoje po mrtvih, težava pa je slaba vest, ki me spremlja na vsakem koraku. Vsakič, ko se mi zgodi kakšen lep trenutek.« Slaba vest, ker ve, da se isti trenutek po svetu dogajajo tudi grozote in krivice.

Bojana Medle