Človek več obrazov – Tone Kregar iz skupine MI2

Pisanje besedil za pesmi je njegova katarza

Le redki vedo, da je član rokerske glasbene zasedbe MI2, Tone Kregar, tudi doktor zgodovine. Zaposlen je kot kustos v celjskem Muzeju novejše zgodovine, kjer proučuje politično, socialno in kulturno zgodovino 20. stoletja, za katerega pravi, da je »čas skrajnosti oz. hiter pregled travm in bolečin, s katerimi so se soočali naši predniki«. Trenutno je najbolj aktualna njegova najnovejša razstava Puške in Pisma, ki so jo pripravili ob 50. obletnici delovanja muzeja. Gre za razstavo, na kateri so obiskovalcem na ogled poslovilna pisma ustreljenih talcev iz leta 1942. Pri pregledovanju teh izredno pretresljivih dokumentov ga je najbolj fasciniralo, da v pismih ljudi, ki so bili nekaj ur pred smrtjo, ni čutiti niti trohice sovraštva. V njihovih poslednjih besedah je izražena le želja po dostojnem slovesu od svojih najdražjih in želja, da bi ostali večno zapisani v njihovem spominu.

Besedila pesmi skupine MI2 vedno znova odmevajo pri poslušalcih, kljub temu pa se sam nima za družbenega aktivista. Izhaja iz glasbene in učiteljske družine, zato je že kot otrok vzljubil jezik in posledično tudi knjigo. Tudi sicer se je v težkih trenutkih najraje zatekal k pisanju verzov v rimah, ki bi se jih dalo uglasbiti. »Pisanje je moja katarza, da očistim sam sebe. Škoda se mi zdi časa in energije pisati kar nekaj, zato pišem, kar čutim.« Njegovi teksti so zato neposredni in iskreni, trudi pa se, da nagovarjajo poslušalce na več ravneh in da so del nekega širšega konteksta. Preko njih se izpove sam in hkrati opozori na določene probleme v družbi. Vloge družbenega aktivista tako ni vzel zares, večjo odgovornost čuti kot glasbenik, ki ima možnost nagovarjati širše množice. S cenzuro besedil se sam ni srečeval, pravi pa, da je razpustitev »famozne kič žirije«, kot je nekdanjo žirijo za cenzuro sam poimenoval, največja napaka, ki pa je kljub vsemu prinesla nekaj dobrega – lahko so nastale pesmi kot sta denimo Predinov Praslovan in Za železno zaveso Pankrtov.

Ob branju svoje še neizdane pesmi z naslovom Stara duša, ki bo po vsej verjetnosti luč svetlobe uzrla v naslednjem letu skupaj s preostalimi pesmimi na novi zgoščenki, je bilo čutiti melanholijo v njem, o kateri pravi, da mu pride prav, ko potrebuje inspiracijo, sicer pa jo skuša krotiti. Stara duša je tako prispodoba za obdobje zadnjih dvajsetih let, zaznamovano s kolateralno škodo tranzicije, pa tudi za starejšega človeka, ki počasi zaključuje svojo zgodbo, in modrost nekoga, ki je vse to že videl.

»Knjige so sestavni del mojega življenja.«

Sam je velik ljubitelj knjižnih biografij in spominov, zato niti ni tako presenetljivo, da je skupina MI2 izdala svojo biografijo pravzaprav že na vrhuncu svojega delovanja. Ponudbo Založbe Litera so kljub začetnemu oklevanju sprejeli in se odločili, da biografija ne bo osebna življenjska zgodba, temveč predstavitev obdobja odraščanja v 80. in 90. letih v manjšem slovenskem kraju, ki se je po vsej verjetnosti ponavljala tudi v preostalih krajih po Sloveniji. Avtor biografije z naslovom Mi2: biografija, ki je izšla leta 2009, je Mohor Hudej. Pri isti založbi je istega leta izšla še pesmarica z izborom besedil skupine Mi2.

V sklopu svojega poklica prebere ogromno strokovnih knjig, zato v prostem času raje poseže po leposlovju. Blizu so mu slovenski in jugoslovanski avtorji, med tujimi pa bere vse, kar »ga potegne« in mu nudi tako estetske užitke, kakor tudi povezavo z zgodovino. 

Med svojimi najljubšimi knjigami je izpostavil družbeni roman slovenskega dramatika, esejista ter enega izmed najpogosteje prevajanih in uveljavljenih sodobnih slovenskih pisateljev Draga Jančarja z naslovom To noč sem jo videl. Roman je bil eden najbolje prodajanih knjig v Sloveniji, kritiki pa so ga ocenili za enega najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj, zato ni presenečenje, da je tudi prejemnik Delove nagrade kresnik za najboljši slovenski roman. Zgodba romana je življenjska zgodba mlade ženske iz meščanske družbe Veronike Zarnik, predstavljena skozi oči petih različnih pripovedovalcev. Roman je rezultat pisateljevega preučevanja medvojnega gradiva, ki se delno nanaša na resnično zgodbo zakonskega para.

Skratka, Tone Kregar je na POPslasticah dokazal, da je prav zares človek več obrazov: zgovoren, zabaven, hkrati pa družbeno kritičen in melanholičen pisec besedil, glasbenik, na drugi strani pa muzejski kustos, odličen poznavalec novejše zgodovine in konec koncev tudi ljubitelj knjig in slovenske besede.