Rok Biček, mladi filmski režiser, je po nekaj uspešnih kratkih filmih, navdušil s svojim celovečernim igranim prvencem Razredni sovražnik, ki je bil premierno prikazan na Mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah, v programu Mednarodni teden kritike ter prejel nagrado Združenja evropskih in sredozemskih filmskih kritikov – fedeora. Film pa si je prislužil tudi slovensko nominacijo za tujejezičnega oskarja. Na letošnjem Berlinskem filmskem festivalu je bil premierno prikazan njegov novi dokumentarni celovečerni film Družina. Trenutno pa že pripravlja nov celovečerec.

Več o Roku Bičku na: www.fsf.si/2014/osebe/zirija-osebe/rok-bicek/

Utrinki s prireditve

Knjižne POPslastice z Rokom Bičkom: »Sem režiser hišnik«

Filmski režiser, ki prihaja iz okolice Dolenjskih Toplic, je po nekaj uspešnih kratkih filmih, navdušil s svojim celovečernim igranim prvencem Razredni sovražnik. Njegova ustvarjalna pot, povezana s filmom, se je začela na novomeški gimnaziji, ko je kot recitator nastopil na dogodku ob dnevu boja proti okupatorju. Sprva si je sicer želel postati igralec. Življenjska prelomnica pa je bil obisk 2. Mednarodnega festivala kratkega filma Novo mesto SNIFF, ko mu je takratni mentor predlagal v razmislek, ali ne bi raje kot igralec postal režiser. »Danes sem mu hvaležen, da je to rekel na glas, saj se bolje počutim na drugi strani kamere. Svoboda, ki jo imaš pri ustvarjanju, mi ogromno pomeni. Da ne rabiš polagati računov drugemu kot le sebi. Res pa je, da so ti najdražji«, je še povedal.

»Moraš biti upornik.«
Bližje so mu resnejše teme kot denimo komedija, vendar pa posebnih kriterijev pri izbiri projektov nima: »Če nekdo piše tako, da začnem vohati, si želim nadaljnje debate in sodelovanja. Stvar mora biti močna, da me pritegne in ko začne v moji notranjosti brbotati, je to to, pa ne glede na to, kakšna je tema.« Osrednji temi Rokovega prvenca Razredni sovražnik, ki je bil posnet tudi na novomeški gimnaziji, sta generacijski prepad in kriza šolskega sistema. Zgodba nas popelje v razred maturantov, ki se pred koncem šolskega leta spopade z menjavo razrednika, nato pa še s tragičnim samomorom sošolke, kar med učenci sproži kolektivni upor. Film je bil premierno prikazan na Mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah, v programu Mednarodni teden kritike ter prejel nagrado Združenja evropskih in sredozemskih filmskih kritikov – fedeora. Bil je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja, a nominacije ni dobil.
Zanimivo pa je, da se motiva samomora loteva tudi pri trenutno aktualnem projektu, kjer se omenjeni motiv ponovi kar sedemkrat. Recenzijo knjige Črna mati zemla hrvaškega avtorja mlajše generacije Kristiana Novaka je v neki reviji prebral povsem naključno. Izjemno ga je pritegnila, še bolj zanimivo pa je, da se mu je naslednji dan oglasil avtor s ponudbo o snemanju filma po omenjeni knjižni predlogi. Ponudbo je sprejel, projekt pa je šele v začetni fazi, tako da ga lahko v kinematografih pričakujemo v najboljšem primeru čez približno tri leta. Toliko namreč običajno porabi, da delo pripelje od začetka do konca. Če gre vse po načrtih seveda.
Zase pravi, da je »režiser hišnik«, saj opravi vsa potrebna dela, ne zgolj režiserjeva, ne glede na to, ali je zanje plačan ali ne. V nasprotnem primeru se to pač pozna na kvaliteti izdelka, česar pa si seveda ne želi. Opozarja pa na težave pri financiranju kulturnih projektov, ki vse težje ali pa sploh ne dobijo sredstev za realizacijo. Njegova urna postavka pri nastajanju Razrednega sovražnika je bila tako merjena v centih, kar pomeni da na uro dela ni zaslužil niti celega evra. »Razredni sovražnik je bil sploh ena žalostna zgodba, kar se plačil tiče. Množica ljudi je bila namreč neplačana ali premalo plačana, za kar mi je resnično žal.«
Sicer pa je njegov nasvet mladim predvsem to, da »moraš vedeti, kaj želiš povedati in najti način, da to poveš. Prilagoditi se ne smeš nikoli, moraš biti upornik, ampak moraš tudi vedeti zakaj. Gotovo je največji izziv, da si v stiku s samim seboj, da te ne odnese. Da veš, kaj hočeš in temu slediš, pri tem pa ostajaš zvest samemu sebi.«

»Ni vse, kar preberete, to, kar ste prebrali.«
S temi besedami je opomnil, da je iz prebranega potrebno znati izluščiti resnico, ki se mnogokrat potvarja. Tako je denimo tudi z izrabljanjem filmskih nagrad, kot so denimo nominacije za oscarje, ki je še noben slovenski film dejansko ni dobil. Ima pa Slovenija vsako leto svojega kandidata, ki se, tako kot njegov Razredni sovražnik, poteguje za nominacijo. Sicer pa mu nagrade ne pomenijo veliko. Celo nasprotno, prepričan je, da slovenske filmske nagrade prej škodijo kot koristijo. »Slovenske nagrade so na nek način celo škodljive, saj se namesto novih prijateljstev zgodijo nove zamere.«

 »Najljubšega filma ni, so pa ljubi filmi.«
»Mislim, da ni idealnega filma, vsak ima rezervo, saj film nastaja hipno. Odvisni smo od svoje dnevne forme, pa tudi od nekaterih dejavnikov, na katere se ne da vplivati, vremena denimo. Je pa za nas ustvarjalce pomembno, da hodite v kino. Sam sem videl filme, ki so mi všeč, tudi po sedemkrat.« Sicer pa je med njegovimi najljubšimi režiserji Michael Haneke, po njegovih besedah »sinonim za temo«. Še zlasti mu je všeč njegov film Skrito, ki je prejel tudi Zlato palmo za režijo na festivalu v Cannesu leta 2005. Izpostavil je še film z naslovom 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, katerega režiser je Cristian Mungiu in film Vrnitev ruskega režiserja Andreia Zvyagintseva.

zapisala: Bojana Medle